Polonca sequal

Smo že v prvi polovici leta 2006. Nekje marca ali aprila sem začel aktivneje delati na avtu, otoplilo se je toliko, da se je dalo delati tudi zunaj. Prva stvar na spisku želja je bila lajšanje karoserije.

Slekel sem avto vsega nepotrebnega, vsa motorna izolacija je romala v smeti, prav tako vse nepotrebne plastike, nosilci ipd. Odrezal sem tudi spodnji del sprednje in zadnje vezne stene ter nekaj nepotrebnega železa v motornem prostoru.

Z avta sem odstranil zadnji most z diferencialom in rokami, pri kolegu (Miran, hvala!) smo naredili zadnje silent bloke iz novilona, Mitja jih je pa vprešal v sam most. Zamenjal sem tudi kompletne zavorne cevi avta z novimi – tukaj je posredovalo podjetje Prit d.o.o., s katerim imam samo dobre izkušnje do sedaj! Most sem še pobarval z antikorozijsko črno barvo, namestil diferencial in roke ter kompletno premo namontiral nazaj na avto.

Malo slikovnega opisa zgornjega teksta:

Nadaljeval sem z delom – tokrat sem se lotil motornega prostora. Odločil sem se za nakup M50 B25TU motorja in po parih tednih iskanja sem motor našel na Jesenicah. Pille se je zopet izkazal z nesebično pomočjo, namreč ponudil se je za prevoz ter pomoč pri demontaži motorja iz karambolirane E34 petice. Prihod na Jesenice je bil zgodaj zjutraj in šele po ogledu avta nama je bilo jasno koliko dela bo potrebnega za demontažo. Donatorska E34 je bila zelo močno karambolirana na desni strani. Tako močno, da je DME (motorni računalnik) ostal zdrobljen v svojem ležišču. Če bi vedel kakšne težave bodo s tem motorjem kasneje, ga verjeno ne bi kupil. Ampak kot že tolikokrat, me je tudi tokrat zavedla nizka cena – 250€ za kompleten motor in menjalnik. Po celodnevnem vijačenju na mrazu, nama je s Pilletom končno uspelo izvlečti motor ven iz avta ter ga naložiti na Pilletovega Tamčka. Pot nazaj bi se kmalu končala katastrofalno, kajti na enem delu poti sva bila ujeta v »škarje« z dvema tovornjakoma, ki sta se prehitevala po centimetrih. K sreči se je vse dobro končalo, prispela sva v Ljubljano čisto izmučena, a čakalo naju je še razkladanje motorja. Tudi to je trajalo celo večnost, saj se M50 izkaže za kar težkega, ko ni na voljo nič drugega kot moč v rokah.

Na žalost nič nisem slikal same demontaže motorja, zato bom kar prešel na vgradnjo motorja.

Pred samo vgradnjo motorja M50 v E30 karoserijo je potrebnih nekaj malih modifikacij. Najhujši del same vgradnje motorja je originalni servo ojačevalnik za zavore, kateri se zadane v sesalni kolektor motorja. Če berete tuje E30 strani okoli teh predelav, vam fantje ponudijo kar nekaj rešitev. V Angiji je najbolj popularna menjava originalnega serva z servom od VW golfa 2, z 1,3 motorjem. Povedo vam, da je predelava minimalna, občutek na pedalu pa naj bi bil enak kot z originalnim servom. No, očitno se morajo angleški golfi ali E30-ke kar precej razlikovati od naših evropskih, ker sem poskusil to varianto in nad rezultatom bil razočaran, zato vam te predelave NE priporočam. Raje pobrusite plastična rebra na sesalnem kolektorju do te mere, da jih ni več (peres). Na ta način se kolektor sicer dotakne ojačevalca, a le za milimeter. Po neuspelih predelavah golfovega ojačevalca, sem sam nazadnje tudi naredil tako, ter rešil vse probleme.

Ker se nisem hotel omejevati s prostorom po vgradnji motorja, sem pred montažo motorja še zamenjal volansko letev – namestil sem letev od E36 325i. Še montaža po meri narejenih gumi nosilcev za motor in moja Polonca je bila pripravljena za novo srce:

Servo ojačevalnik zavor od Golfa druge generacije:

M50 B25TU:

Presenečen David

Naslednji dan sem namestil večino motornih pritiklin, pokrov ventilov (z novim tesnilom), izpušna kolektorja ter povezal večino električne inštalacije. Motorni prostor moje Polonce je počasi spet izgledal produktiven:

Tukaj so se dela na motorju ustavila. Kot sem že omenil je bil motorni DME uničen, na moje razočaranje so bili pa DME-ji za Vanos motor redki. Ne spomnim se več kje sem dobil še dva nedelujoča DME-ja, imel pa sem to srečo, da sem prek foruma na bmwslo.com spoznal enega največjih strokovnjakov avtomehanike in elektornike – Jožeta iz Šentjerneja. On je bil edini, ki je iz treh nedelujočih računalnikov znal sestaviti enega delujočega, povrh vsega pa je še optimiziral krmilno mapo motorja, kar je prineslo boljše zmogljivosti motorja ter nižjo porabo goriva. Medtem, ko sem čakal na popravljen in optimiziran DME, sem se lotil predelave zunanjega videza Polonce. Kupil sem sprednji odbijač od Roka iz Litije, M3 E36 pragove ter E36 zadnji odbijač. Po napornem ličarskem delu – ca. 100 urah brušenja, barvanja in poliranja – je Polonca počasi spet izgledala kot avto:

DME je prispel in Polonca je prvič po oktobru 2005 pokašljala v življenje (minilo je skoraj leto dni). Približeval se je 2. Avtomagazinov Drift Challenge, jaz pa še nisem imel sestavljenega avta, pri tem pa me je največ ovirala služba. Delal sem 12 ali več urne delovnike, skoraj vsak dan, pa še nočne in dnevne izmene so se tako vrstile, da sem bil res hudo preutrujen. Zadnjih par dni pred DC-jem sem šele zares spoznal, da ne bom imel pripravljenega avta, kajti direktor mi je naprtil še par dodatnih dni dela, zato sem bil totalno razočaran nad dejstvom, da bom sam DC spremljal iz tribun za gledalce. No, da ne bom preveč vpletal teh bolečih spominov, gremo naprej.

Ironično je to, da sem samo par dni po DC-ju dobil 5 prostih dni, ter avto sestavil do te mere, da je Polonca prvič po letu dni pristala spet vozna na kolesih: